Konteksti (Tomaž Bešter),
1. april 2019
―
vir slike: bukla.si
Medtem ko se vedno znova borim z idejo, da proza, ki izrablja fantazijo v skrajnosti pripeljane domišljije ni zame, mi konec koncev branje tovrstne literature ni nikdar odveč. Toliko bolj, zdi se mi, da v njej zelo uživam. Uživam, ko slikam domišljijo avtorjev na platno svoje bralne izkušnje. V njej začutim svobodo ustvarjanja, v njej vidim željo po ubeseditvi idej, ki bi lahko prišle na plano tudi drugače. Idej, ki jih še ni bilo, ali tudi tistih, ki so že bile zapisane. Idej, ki so daleč nekje v ozadju prišle skozi leče piščeve ali piskine projekcije, v katerih me navdušuje neskončnost besednih arhitektur, dospelih tudi skozi lečo mojih kontaminiranih bralnih dispozicij, v katerih vedno znova najdejo bralno praznino, v katero zamejujejo svoje zgodbe. Mogoče bi moral premisliti, da tovrstne zadeve niso zame.
Nekatere so strahotno zanimive, dasiravno peljejo v čisto nove perspektive. Nepričakovane fabule, ki niso vedno prijetne, bržčas vodijo celo v odkrito grozo, pa vseeno koncu koncev v brk namrgodenega in dolgočasnega vsakdana pošiljajo prostrane načrte polimorfnih idej o možnih svetovih, v katere naselijo zgodbe majhnih, nebogljenih, vpetih v tradicijo in zlo, ki kar čaka, da se mu nekdo zoperstavi. Točno takšna je tudi prva knjiga Zrcalke, Zimska zaročenca, izpod tipkovnice francoske avtorice Christelle Dabos: dolgometražna pripoved, v kateri se sučejo nasprotja med svetovi, umeščenost mladih v tradicijo, boj dekleta s kolesjem političnih intrig in preživetje v skrajno neprijazni in odkrito smrtonostni družbi, postavljeno v okolje sveta, ki ga je Bog razbil na koščke in ljudeh, ki berejo predmete, prehajajo skozi zrcala, ustvarjajo neverjetna slepila in zadajajo bolečino brez dotika. Zimska zaročenca je pravzaprav dolg uvod. Govori o mladem dekletu Ofeliji, ki s številčno družino prebiva na miroljubni Animi. Zemlje ni več. In Anima se zdi miroljubna. Ofelija je posebna punca, majhna, introvertirana, nerodna in povsem nevpadljiv
